5 minut za Slovenijo (osebni vtis o stanju stvari; iz osebne izkušnje zadjih 10 let dela na sebi, govorim zase, a menim, da je posploševanje, do določene mere, upravičeno) Biti Slovenec je še nedavno (manj kot 70 let) lahko pomenilo smrt, mučenje, ujetništvo ali suženjstvo. V obupnem poskusu, da bi pozabili na preteklost, ne da bi se z njo soočili, saj je preveč boleča (še posebej kaj smo počeli drug drugemu, ne samo kaj so nam počeli okupatorji), smo se vrgli v neke vrste čudno „ultrakozmpolitanastvo“, ki pa nima nobenega globljega temelja; je le mentalni konstrukt, ki nam pomaga pobegniti pred majhnostjo, ki se je sramujemo. Nič ni narobe s samo idejo, če bi bili dejansko zmožni predelati travme, ki jih nosimo v naših dušah, in bolj znanstveno rečeno- celicah. Tudi zato so (poleg športa) skoraj edini izrazi narodnega ponosa, ki jih vidimo, le otročje fantazije o slavni preteklosti, katerih največji problem, ni, da niso resnične, ampak da izhajajo iz travme in obupnega poskusa nadkompenazcije. Dokler nam ne bo uspelo, (vsakemu zase in kolektivno) predelati transgeneracijskih vzorcev, po mojem menju ne bo ne sprave, ne zdravega narodnega ponosa in ne nujno potrebne zdrave samozavesti.. Vsi naši uspehi, za našo notranjo vrednost ne pomenijo veliko, dokler se sami ne naučimo imeti radi. Kolikor patetično se to sliši, mislim da drži.